Dinozavri so bili najuspešnejša in najštevilčnejša skupina plazilcev v vsej zgodovini našega planeta. Na Zemlji so prevladovali ves mezozoik, zemeljski srednji vek, kar je ogromno obdobje v primerjavi z 2 milijonoma let, kolikor traja razvoj človeške vrste. Za razliko od današnjih plazilcev, ki se plazijo po trebuhu ali hodijo po obojestransko nameščenih nogah, so dinozavri hodili po nogah, ki so bile nameščene pred telesom, podobno kot so pri današnjih sesalcih in pticah.

Mnogi dinozavri so bili pravi orjaki, nekateri so bili težki do 100 ton. Po fosilnih ostankih so doslej določili približno 1000 različnih vrst. Bili so mesojedi, mnoge vrste pa so bile miroljubni rastlinojedci, čeprav njihovo ime izvira iz stare grščine in pomeni ‘grozen kuščar.’

Prednike vseh dinozavrskih vrst bi morali iskati med tekodonti ali votlozobci, ki so živeli v obdobju zgodnjega triasa pred približno 235 milijoni let in so bili še pretežno vodne živali. Primitivne oblike tekodontov so bile nekoliko podobne današnjim krokodilom, ki so se verjetno prav tako razvili iz teh prvotnih plazilcev. Njihove zadnje noge so bile daljše in močnejše od prednjih in so s tem živalim omogočale sunkovite odrive na plen. Daljše in močnejše zadnje noge pa niso najprimernejše za štirinožno hojo po kopnem. Prvi pravi dinozavri, ki so se razvili iz tekodontov, so dvignili prednje noge in tekali po zadnjih nogah, z mišičastim repom pa so lovili ravnotežje. Popolno osvojitev kopenskih bivališč jim je omogočil šele razvoj pravih plazilskih jajc, obdanih z varovalnimi lupinami.

Na spodnji povezavi si lahko ogledate kratek film:

Skoraj vse, kar vemo o dinozavrih, smo razbrali iz fosiliziranih kosti. Včasih te po naključju najdejo ljubiteljski iskalci fosilov, mnoge pa izkopljejo paleontologi na krajih, kjer so kamnine bogate z ostanki. Ponekod najdejo skupaj več sto fosilov. Kosti so pogosto pomešane in tvorijo dinozavrska pokopališča, stara več milijonov let.

Najvišji dinozavrov fosil na svetu je žirafatitan v Humboltovem muzeju v Berlinu. Našli so ga v Tanzaniji na začetku 20. stoletja, na ogled pa so ga postavili šele leta 1937, ker so ga tako dolgo sestavljali. Dviga se 12 metrov visoko, kar je toliko kot štirinadstropna zgradba.